Proti skupinskemu posvečenju 2
Benjamin Creme

Doseganje množičnega skupinskega posvečenja je najpomembnejša tema, o kateri lahko razpravljamo. V zgodovini hierarhije, in ta sega daleč nazaj, ni bilo nikoli niti majhnih možnosti za skupinsko posvečenje. Dolga leta so ga mnogi mojstri prek različnih skupin v svetu poskušali uvesti, vendar jim to ni nikoli uspelo.
      Skupinsko posvečenje se nemara razlikuje od tega, kar si mislite, da je. To je posvečenje velike skupine posameznikov, ki so bolj ali manj na enaki stopnji razvoja, doseženega s prestrukturiranjem zavedanja mnogih ljudi, ki tvorijo skupine po svetu.
      Mojstrom nikoli ni bilo mogoče izpeljati skupinskega posvečenja, niti s svetovno razširjeno skupino, kot je bilo Teozofsko društvo. Prepričan sem, da so si mojstri ob predstavitvi teozofije svetu veliko obetali. Ta skupina ni dosegla skupinskega posvečenja,
      niti približala se mu ni, čeprav se je teozofija seveda razširila po vsem svetu in je veliko dosegla. Zelo veliko ljudi se je zanjo zanimalo, mnoge je globoko prevzela in ti so dosegli svoj status, skupinsko posvečenje pa se jim je izmaknilo.
      Ponoven poskus je bil izveden prek Helene Roerich, ki je uvedla nauke Agni joge – in tudi ta ni uspel. Tudi ta ni v zadostni meri prebudil učencev v svetu, ki so bili na pragu druge svetovne vojne. Nauki Agni joge so bili podani med leti 1924 in 1939 in so imeli veliko opraviti s pripravo človeštva na izkušnjo vojne, v upanju, da je to zadnja velika vojna na tem planetu.
      Različni mojstri so izvedli številne druge eksperimente, ki pa so zaradi pomanjkanja vseobsegajoče teme – ki bi skupinam po vsem svetu omogočila, da jih klic magnetičnosti drži skupaj – vedno spodleteli. Nikoli ni bilo teme, ki bi bila dovolj velika in močna, da bi skupine pripeljala skupaj in jih ohranjala skupaj na način, da bi se skupinsko posvečenje lahko zgodilo. Seveda za to ni kriva hierarhija. Dejansko tudi ni krivo človeštvo, ampak je krivo vse, kar zadržuje razvoj človeštva kot celote. To je naša karma.
      Danes se v človeštvu svetlika nova svetloba, v umih mojstrov pa nastaja novo upanje, da bo v prihajajočem času morda moč udejanjiti skupinsko posvečenje. To ni povsem gotovo, videti pa je bolj obetavno, kot kdajkoli prej.
      Prepričan sem, da se vam včasih zdi, da je vaše delo le drobec v primerjavi s težo povprečnega javnega mnenja v svetu. To, pri čemer sodelujete, se včasih zdi prešibko in premajhna sila za premagovanje inertnosti milijard ljudi po svetu, ki se ukvarjajo z drugimi rečmi. Toda kot vsi ukrepi hierarhije je tudi možnost doseganja skupinskega posvečenja ustvarila določen učinek v svetu in v hierarhiji – majhen, a nedvomen, in skupinsko posvečenje je na poti k uresničitvi, če bodo ljudje svojo pozornost držali visoko. Ljudem vedno govorim: "Držite svojo pozornost visoko." To preprosto pomeni držati pozornost visoko, seveda pa je to več kot samo to. To pomeni držati duhovno napetost, ki jo ustvarjata dejavnost in akcija v dveh smereh – v smeri širjenja in izvajanja transmisijske meditacije po svetu in v smeri seznanjanja ljudi s ponovnim prihodom Kristusa v tem času. To je samo po sebi znaten dosežek.
      Vse več ljudi pričenja razumeti, da je to, o čemer govorimo, iz zelo praktičnega zornega kota tisto, kar jih skrbi – svet kot celota, svet, ki jim danes zadaja zelo težavne opcije in ne vedo, kaj storiti.
      Naše življenjsko delo gotovo ni lahko, je pa omejeno. Kot del človeštva moramo zaslužiti za preživetje. Moramo se prebiti skozi to tako imenovano recesijo. Zdržati moramo bolečino izkušnje popreproščenega življenja in se kot vse človeštvo prebiti skozi to. Skozi to se moramo prebiti ne da bi nas to omajalo ali premagalo – z visoko dvignjenimi glavami in s še višje dvignjeno pozornostjo, ker sodelujemo v nečem, kar je celo veličastnejše, kot smo si nemara doslej predstavljali.
      Ustvarjanje skupinskega posvečenja je rezultat dveh dejavnikov: doseganja stanja bivanja na zunanji ravni, ki je po duhovni napetosti enako, kot je doseženo na notranji, ašramski ravni; ter nastopa Kristusa in njegove skupine mojstrov v javnosti. Kristusov prihod v svet razumemo kot nekaj preprostega: Maitreja prihaja ven, v svet. Nekaj njegovih mojstrov prihaja z njim, sčasoma bo to velika skupina mojstrov. To imenujemo pozunanjanje hierarhije, kar tudi je, toda kaj to dejansko pomeni?
      To ni le notranje delo Maitreje in hierarhije kot celote, ki prvič po 98.000 letih prihaja na zunanjo, fizično raven. To je tudi sposobnost skupine, ki okultno – kot učenci – deluje na določeni stopnji razvoja, da drži duhovno napetost enako tisti, ki jo vzdržujejo ašrami na notranjih ravneh. Pozunanjanje hierarhije ni le preprosto vračanje mojstrov v svet, je ustvarjanje nenehne povezanosti zunanjih skupin in njihovih notranjih ašramov. To se dosega z akcijami, ki so na prvi pogled in na prvo branje zelo težavne, toda potrebne – tako težavne, da se to še nikoli ni zgodilo. Ne zgodi se zlahka in samodejno, temveč je to rezultat specifičnega dela, ki preobraža.
      Skupine, ki izvajajo transmisijsko meditacijo in delajo za Kristusov ponovni prihod, sodelujejo v tem procesu, ki doslej še ni uspel. Ker pa je ideja Kristusovega ponovnega prihoda tako močna in tako magnetična, nastaja možnost, da skupina učencev razprostranjenih po svetu, ki so v različnih, a povezanih stanjih učenstva, doseže skupinsko posvečenje.
      Skupinsko posvečenje ne pomeni skupine učencev, od katerih vsi prejemajo isto posvečenje. To pomeni skupino učencev, ki so na različnih ravneh, vsi pa so prežeti z duhovno napetostjo, ki omogoča, da prejmejo posvečenje približno istočasno. Gradnja duhovne napetosti na zunanjem področju, ustrezne tisti, ki jo vzdržujejo notranji ašrami, omogoča pozunanjanje hierarhičnega dela v zunanjem svetu.
      Skupni imenovalec vsega tega je transmisijska meditacija. Transmisijska meditacija je tista, ki povezuje skupine, ki sodelujejo pri tem delu. Kakšna je sedanja situacija? Bojim se, da je treba reči, da mnoge od skupin po svetu še niso bile uspešne pri gradnji duhovne napetosti, ki je potrebna za vzpostavitev pravilne povezanosti z notranjimi ašrami. Odgovor na to je le eden: več dela, več transmisije in drugačen odnos do transmisijske meditacije, ki jo je potrebno razumeti kot to, kar je – kot povezovalni dejavnik med vsemi skupinami ter med skupinami in hierarhijo. Transmisijska meditacija je podvig hierarhije. Mojstri so jo dali svetu, da bi pripomogli k izpeljavi skupinskega posvečenja, za katerega so si dolgo prizadevali.
      Da bi dosegli karkoli vrednega, moramo nekaj izgubiti. Vse, kar dosežemo, je doseženo z žrtvovanjem nečesa nižjega. Pripravljeni moramo biti uničiti določene vidike naših življenj in to velja povsod za vse skupine. To velja povsod, kjer deluje transmisijska skupina.
      Poanta transmisijske meditacije je v tem, da je to hierarhična vaja. Ne gre je jemati zlahka. To ni nekaj, kar bi delali, kadar se nam zljubi. To je nekaj, kar delamo, ker je to najboljša in najpomembnejša stvar, ki jo lahko počnemo. Povezovanje in sodelovanje s hierarhijo je del ustvarjanja zunanjega odseva notranjih ašramov.
      Vi ste vsi del nekega ašrama. Ne more biti drugače; sicer tega dela ne bi opravljali. Vendar si predstavljam, da vas le malo razmišlja na ta način. Ko izvajate transmisijsko meditacijo, verjetno ne mislite, da je to kaj drugega kot le koristna dopolnitev dela pri pripravi Kristusovega ponovnega prihoda. Oboje je pomembno, vendar je Kristusov ponovni prihod – kolikor se nanaša na Maitrejo in majhno skupino mojstrov, ki so že v svetu – že dosežen. Kristusov ponovni prihod v polnem pomenu pa zadeva veliko skupino mojstrov, okoli 40, kar predstavlja dve tretjini mojstrov, ki so vključeni v človeško evolucijo, plus Maitrejo. To je silno pomembno dogajanje.
      Ko bodo mojstri delovali bolj javno, bomo ugotovili, da se ne želijo postaviti nad človeštvo in izven njega. S človeštvom želijo delati kot del človeštva, vendar lahko delajo le s tistimi, ki so sposobni delati z njimi. Na začetku je eden od najpreprostejših načinov dela z mojstri delo v transmisijski meditaciji. Transmisijsko meditacijo so svetu dali s tem namenom. Za mojstre je to pomemben način distribucije duhovnih energij, ki jih imajo v tem času v izobilju. Transmisijska meditacija zagotavlja najvišjo metodo distribucije teh duhovnih moči.
      Ponovni prihod Kristusa je v resnici prihod velikega segmenta notranjih ašramov mojstrov v svet, pozunanjanje hierarhičnega dela. Del tega dosežka je prihod iz notranjih na zunanje ravni, da bi tam nadaljevali delo brez zmanjševanja duhovne resničnosti, ki je bila dosežena na notranjih ravneh. Na zunanjih ravneh je potrebno izraziti to, kar je že doseženo na notranjih. Sicer se delo hierarhije ne pozunanja.
      Mojstri morajo biti sposobni delati na zunanjih ravneh tako, kot delajo na notranjih. Mi, kot del večje hierarhije, katere starejši člani so mojstri, moramo storiti enako. Skupinsko posvečenje se ne more zgoditi, dokler skupine enoglasno po vsem svetu ne dosežejo in ohranjajo duhovne napetosti. To ni lahko doseči. To je nekaj, kar je potrebno prepoznati kot pomembno, spraviti v prakso in dejansko tudi doseči.
      Večina med vami pozna slovito XI. pravilo, kot o njem piše DK. Davnega leta 1988 sem se do podrobnosti poglobil vanj in v njegove štiri dele. Sedaj se vračam k temu pravilu, ne da bi šel znova skozi ves njegov razpon, saj ga vsi poznate, mar ne? To je le opomnik.
      Prosil vas bom za nekaj branja – Maitrejevo poslanstvo, druga knjiga, 19. poglavje (str. 567 v slov. prevodu, op. prev.). Imenuje se "Na poti k skupinskemu posvečenju". Berite ga vedno znova, vse dokler ne boste resnično globoko razumeli njegovega pomena, ki je hkrati jasen in težko razumljiv. Na neki ravni se pravilo ne zdi preveč zahtevno. Na drugi ravni pa je tako težko razumljivo, da je potrebno o njem mnogokrat razmišljati in ga še velikokrat prebrati, da bi dojeli njegovo notranjo resnico.
      Prebral bom štiri točke XI. pravila, štiri velike zahteve. Izpolnjevanje teh štirih zahtev je absolutno potrebno za dosego skupinskega posvečenja.
      Doseganje nesentimentalnih medsebojnih odnosov v skupini. Zdi se enostavno. Ne bodite sentimentalni v vaših skupinskih odnosih. To se nanaša na sentiment, ne na sentimentalnost. Ko boste prebrali 19. poglavje Maitrejevega poslanstva, druga knjiga, boste ugotovili, da to ni tako preprosto, kot se sliši. Težko je. Ker so vse zahteve tega pravila težke, skupinsko posvečenje še nikoli ni bilo doseženo. Nobena skupina na svetovni ravni ni imela dovolj navdiha, dovolj magnetnega privlaka pri tem, kar so delale – pri pripravi Kristusovega ponovnega prihoda in izvajanju transmisijske meditacije.
      Vsakdo je mislil, da je transmisijska meditacija učinkovito služenje, ki vas popelje naprej in pospeši vašo evolucijo. Tako jo tudi predstavljam, ko predavam o transmisiji. Kadar se pripravljate na to, da ljudem poveste, kaj je transmisijska meditacija, kako se lahko pridružijo skupini in izvajajo transmisijo, ne morete govoriti o XI. pravilu. Nihče ne bi začel s tem, če bi rekli: "No, pred tem morate obvladovati štiri točke XI. pravila." "No, pa lahko noč, mi odhajamo." Odšlo bi več ljudi, kot jih sicer odide.
      Druga zahteva je naučiti se, kako sile uničevanja uporabljati konstruktivno. Sem vam povedal, da je težko. Tistim, ki si nikoli niste ogledali teh zahtev ali pa pomislili na to, da se bo nekega dne potrebno soočiti z njimi in se naučiti, kako sile uničevanja uporabljati konstruktivno, se mora to zdeti zares strašno. Kaj so pravzaprav sile uničevanja? Ima kdo kakšno idejo? "Volja?" "Pohlep?" "Slepilo?" "Materializem?"
      Sile uničevanja so sile atmične ravni duhovne zavesti. Obstajajo tri duhovne ravni: manasična, budična in atmična. Manasična pokriva dejavnik inteligence, budična vidik ljubezni/modrosti, atmična pa vidik volje/namena oz. vidik uničevalca. Ko bo dosežena potrebna stopnja duhovne napetosti v skupini kot celoti, v skupini na svetovni ravni, bodo ti trije vidiki manifestirani.
      Ko je duhovna napetost na določeni ravni, je dosežen manasični vidik in s tem njegov obstoj. Ko je dosežena budična raven, je zavest obogatena z vidikom ljubezni. Z doseganjem teh dveh je invocirana tretja, atmična raven, na kateri je vse, kar stoji napoti duhovnemu pretoku iz notranjega v zunanje, uničeno z uporabo energij uničevanja. Šiva – uničevalec, uničuje vse, kar je napoti višjemu.
      Ves napredek v življenju, v okultnem smislu, in vsi dosežki na poti evolucije so doseženi z odrekanjem nižjim vidikom, da bi vpeljali višje. Vedno gre na ta način. Nižje je potrebno opustiti, uničiti in odstraniti, da ne blokira manifestacije višjega vidika. Budični vidik, vidik ljubezni, prispeva h kakovosti celote, medtem ko najvišji, atmični vidik uničuje vse, kar je napoti popolni manifestaciji manasičnega, budičnega in bistvene enosti atmičnega kot takega.
      Atmično je tisto, iz katerega se vse spušča. Je v ozadju celotnega manifestiranega vesolja in s svojo uničevalno močjo odstranjuje vse, kar je napoti polnejšemu izražanju naslednje, višje faze na katerikoli ravni. To počne skozi vse življenje posameznika in seveda skozi vsa življenja tistih, ki tvorijo ogromno mednarodno skupino. Na ta način se skupine po vsem svetu energijsko dvigajo vse višje in višje.
      Vsak učenec gre skozi ta proces, ki se dogaja na vsaki stopnji – od prvega do četrtega posvečenja. Vse to je povezano s četrtim posvečenjem, saj gre pri njem za samoodpoved; to je križanje. Nižje je križano (žrtvovano), da pusti odprta vrata za duhovno življenje vstalega mojstra. Celoten proces se znova in znova odigrava na vsakem koraku poti, dokler človek, moški ali ženska, naposled ni svoboden. Nič ga več ne ovira, ker je dosegel to točko in postal mojster.
      Med procesom skupinskega posvečenja in četrtega posvečenja obstaja zelo tesna zveza. Pri četrtem posvečenju dušo – ki je duhovna vez med božansko iskro in osebnostjo na fizični ravni – ponovno vsrka monada, življenjski princip. To vodi k petemu posvečenju, ko posameznik postane vstali mojster.
      Naslednja zahteva za skupinsko posvečenje je pridobivanje sposobnosti delati kot miniaturna hierarhija in biti kot skupina zgled enotnosti v različnosti. Drugi del zahteve – biti zgled enotnosti v različnosti – si je nemara lažje predstavljati. Vse skupine morajo delovati v smeri doseganja enotnosti. Toda enotnost je poenotena raznolikost. To življenjsko dejstvo se nazorno kaže v vseh deželah sveta, ki v bistvu skupaj tvorijo eno skupino – človeštvo – in v vseh ljudeh z različnimi žarki v teh deželah. Sedem žarkov ustvarja največjo raznolikost na svetu – tako na ravni naroda kot na ravni človeštva. Vsi narodi imajo svoje žarke, ki imajo različne namene in lastnosti, in tako vsi ustvarjajo raznolikost. Cilj je ustvariti enotnost, ki bo to raznolikost držala skupaj in jo bogatila ter ji dajala pomen.
      Drugi del zahteve – sposobnost delati kot miniaturna hierarhija – je lahko videti kot nekaj, kar ni mogoče. Ugotovil sem, da veliko ljudi v sodobnem svetu ne mara besede "hierarhija". Mislijo, da je to nekaj nedemokratičnega in si težko zamišljajo karkoli, kar bi bilo skupno demokraciji na eni strani in hierarhiji na drugi. Videti sta tako različni. "Hierarhija" je ideja o tem, da nekdo ve bolje, da je avtokratski, avtoritaren in da zapoveduje, kako živeti, medtem ko gre pri "demokraciji" za predstavo, da vemo vse, pa naj je to res ali ne.
      Imam vnuka, ki ve vse. Pravi, da ve vse. Ko ga vprašam: "Vse o vsem?" pravi: "Da, vse o vsem." Toda star je komaj tri leta. Na nek način res ve vse o svojem malem življenju – o modelčkih avtomobilov, helikopterjev in letal, in kako sneti kolesa z avtomobilov in se pretvarjati, da so nekaj drugega. To je zelo preprost in očarljiv pogled na svet, seveda pa nima prav.
      Ljudje na sploh vedo dejansko zelo malo, vendar se še vedno držijo tega – čemur pravijo, da je njihova pravica, ker so člani neke demokracije – da rečejo, kar hočejo, in da imajo, kar hočejo. "Vedo" bolje od hierarhije.
      Kadar govorim o hierarhiji, ne mislim le nečesa, kar je nad drugim, kot klini na lestvi. Mislim na duhovno hierarhijo, kraljestvo duš. Ali je v tem prostoru kdo, ki iskreno misli, da ve bolje od mojstrov, ki tvorijo dhierarhijo tega planeta, da ve več o človeški psihologiji, o okultnem pomenu in namenu vseh izjemnih procesov, skozi katere gre hierarhija, ki lahko upravlja planet ali sončni sistem? Ali lahko to storite, gospod triletnik? Seveda ne.
      Delovati kot miniaturna hierarhija pomeni prepoznavati, da je skupina sestavljena iz ljudi na različnih stopnjah. Vem, da sem rekel, da so ljudje v tovrstnih skupinah bolj ali manj na enaki stopnji. To pomeni, da nihče od njih ni mojster. Razen tega obstaja rahlo razlikovanje. Nekateri so na pragu prvega posvečenja. Večina jih je med prvim in drugim posvečenjem. Nekateri so morda prejeli drugo posvečenje, čeprav med ljudmi po svetu, ki danes izvajajo transmisijsko meditacijo, še nisem srečal nikogar na tej stopnji. Obstajajo skupine, ki jih nisem nikoli videl in morda so v njih kakšni posvečenci druge stopnje, vendar dvomim. Navsezadnje skupina potrebuje ljudi na vseh stopnjah, ki lahko na svoji ravni podpirajo energije hierarhije.
      Pomembno je, da ljudje – še zlasti tisti, ki živijo v deklarirano demokratični državi – spoznajo, da med pristno demokracijo in elementom hierarhije ni nobenega protislovja. Ko bodo mojstri v svetu delovali bolj javno, boste lahko videli, zakaj je tako. Mojstri so tako modri in vendar tako preprosti. Vedo vse. Lahko da vsega ne povedo, vendar vedo vse. Poznajo tudi probleme človeštva. So dobrohotna bitja, ki si prizadevajo za blizko sodelovanje s človeštvom – strpno, brez napak in brez kršitve svobodne volje ljudi. Želijo delovati v sozvočju s človeštvom in mu posredovati svoje izjemno, trdo prisluženo znanje in zavedanje tistega, česar se mi še ne zavedamo.
      Človeštvo mora postati bolj strpno in ponižno. Skupina služiteljev, ki sebe imenuje Maitrejevi ljudje in dela za njegov ponovni prihod, spoznava, da mora pridobiti sposobnost delovati kot miniaturna hierarhija, če naj XI. pravilo spravi v prakso. Vsaka skupina je potencialno miniaturna hierarhija in kot skupina sposobna biti zgled enotnosti v različnosti. Delo skupin je izražati to resničnost, kar pa zahteva čas in trud.
      Ena od največjih ovir je naša navada, da sodelavce maramo ali pa ne maramo in tako ne uspemo doseči nesentimentalnih skupinskih odnosov. V skupini je veliko lažje delati z ljudmi, ki so nam všeč, ki so nam podobni, kot pa s tistimi, ki imajo povsem drugačno žarkovno strukturo in lastnosti. Lepota skupine je v tem, da pritegne vse – ali skoraj vse – žarkovne strukture; to pa je tudi problem. To je problem vsake skupine, brez izjeme.
      Obstajajo ljudje, ki jih samodejno vleče skupaj, ljudje, ki radi sodelujejo, in ljudje s povsem drugačnimi stališči. Vsakdo bo v skupini našel ljudi, s katerimi bo rad sodeloval, delo pa bo potekalo dobro in zlahka. So pa tudi drugi, s katerimi je zares težko sodelovati. Taka je resničnost v večini skupin.
      Ta maranja in nemaranja morajo izginiti. Zmožnost biti zgled enotnosti v različnosti je daleč najpomembnejši del XI. pravila. Ne gre le za to, da se s to in to osebo sprijaznimo, kajti: "Saj veste, kakšen je. Vedno je tak. Na vsakem sestanku prevzame besedo. Nikoli ne prisluhne. Hoče le, da vsi sprejmejo njegove zamisli," in tako naprej.
      Strpnost do drugačnosti je bistvena za ustvarjanje enotnosti, kar pa je spet bistveno v taki okultni skupini. Govorim o okultni skupini. To ni katerakoli skupina, kot je korporacija. V veliki korporaciji ostajajo tisti, ki se razumejo, tiste pa, ki se ne razumejo, vržejo ven. To je preprosto. Toda iz okultne skupine ne morete nikogar vreči ven. Razširiti morate svoj koncept enotnosti do te mere, da vključuje tudi te ljudi, oni pa morajo storiti enako.
      Četrta in zadnja zahteva za doseganje skupinskega posvečenja je vzgajanje zmožnosti okultnega molka. Obstaja splošno napačno razumevanje tega osnovnega zakona. Lahko pomeni molk, lahko pa sploh ne pomeni molka. To, kar pa pomeni, je vzgajanje sposobnosti pravilnih misli, ko vemo, kaj misliti in kako misliti, kdaj spregovoriti in kdaj ne spregovoriti. Govoriti, kadar je prav govoriti, je del razvijanja sposobnosti okultnega molka, kar pravkar počnem.
      Rad bi vas naučil igrati kriket. Na žalost samo govorjenje o tem ne bo dovolj. Dejansko je to potrebno pokazati. Ker sem sam, vas pa je mnogo in o kriketu ne veste ničesar, je to zahtevna naloga. Toda lahko bi govoril o tem in vam razkril vso lepoto …
      Ta motnja v verigi mojih misli je primer za to, kaj ni okultni molk. Če ne bi bil preusmeril svoje pozornosti, bi lahko povedal kaj globokoumnega in okultnega in vi bi bili še bolj začudeni in zbegani!
      Okultni molk torej dejansko sploh nima opraviti z molkom, čeprav ga lahko vključuje. Mozartova opera Čarobna piščal govori o okultnem molku, ki je nujno potreben za posvečenje. Naj na kratko vdrem v okultni molk in vam opišem, kaj se dogaja v Čarobni piščali. Gre za resnega moža, učenca in obetavnega posvečenca Tamina. Zaročen je z ljubkim dekletom, ki ji je ime Pamina. In tu je še čisto običajen, sproščen in zabaven moški, Papageno, ki zbira ptice in jih prodaja ljudem. S tem se preživlja in zasluži dovolj za popivanje in vse drugo, kar želi početi. Ima vse, kar potrebuje, razen žene. Nikakor je ne more najti. Tamino je kot posvečenec zaprisežen molku in mora skozi večino opere molčati. Tako Tamino kot Papageno sta znova in znova na preizkušnji in Papagenu vedno spodleti. Naročeno jima je, da morata v določeni situaciji molčati. Dajo jima hrano in vino, vendar ne smeta govoriti. Papageno seveda takoj reče: "To je fantastično." Opozorijo ga, naj molči, toda tega preprosto ne zmore.
      Na koncu Tamino doseže točko, kjer je z doseganjem okultnega molka nekaj pridobil. Pamina je mislila, da je Tamino ne ljubi, ker ji nikdar ni odgovoril, ko ga je ogovorila, vendar sta na koncu znova združena. V zgodbi je tudi velik ašram in onadva gresta na ta okultni kraj, da bi šla skozi ogenj posvečenja in prišla ven na drugi strani. Čarobna piščal govori o posvečenju. Mozart je bil posvečenec tretje stopnje, vedel je za posvečenje in ga je v poenostavljeni obliki vključil v svojo opero. Čarobna piščal je fantastična opera s čudovito glasbo in odlično zgodbo.
      Gojiti sposobnost okultnega molka je v resnici gojiti moč, ki nastaja s pravilnim razmišljanjem vzdolž določene linije, ne pa tako, da s preskoki in stranpotmi – kar sem sam pravkar počel, ko sem govoril o kriketu in Čarobni piščali – misli jemljete moč.Če se naučite gojiti duhovno napetost, ki jo vzpostavlja pravilno razmišljanje, govorite, kadar je prav, da govorite, in molčite, kadar ni prav, da govorite. Spregovorite na primer takrat, ko to, kar imate povedati, razširi znanje, ki ga ima skupina, ali karkoli, kar skupina potrebuje. Ne spregovorite pa, kadar veste, da bo to, kar imate povedati, neprimerno, neresnično ali pa preprosto preveč za ljudi, ki so vključeni v skupinsko razpravo.
      Ljudje gredo v skupinsko razpravo in sploh ne razmišljajo na tak način. Pomislijo: "Ta ideja mi ni všeč. Mislim, da bi morali narediti to in to." ali "Ne, ne. To smo že poskusili. To nikoli ne deluje." In tako naprej. Svojega uma ne pripeljejo do tega, da bi misel nosili, oblikovali in uvideli, ali je prav ali ne, da jo izrečejo. Misel zgolj bleknejo, morda preprosto zato, ker je vzniknila, običajno v sončnem pletežu. Ustvarijo motnjo in vrzel v lastni zavesti in zavesti skupine.
      Gojiti sposobnost okultnega molka ne pomeni preprosto in dobesedno molčati. Lahko pomeni veliko govorjenja. Če bi govoril mojster, bi zagotovo vedel, kaj povedati, kdaj povedati, koliko povedati, kaj podati, da bomo razumeli, in česa ne povedati v nobenem primeru, ker tega na tej stopnji ne bi razumeli. To je zelo odprt in prožen pristop, toda izpeljati ga je treba na tak način, da ohranja idejo molka – ali govora, če gre za govor.
      Vse to ima opraviti z ustvarjanjem duhovne napetosti. Duhovno napetost dosegamo s pravilno mislijo in z določeno sproščeno duhovno ravnodušnostjo. To je isto kot tisto, kar Maitreja imenuje poštenost uma, iskrenost duha in nenavezanost. Duhovna ravnodušnost je rezultat nenavezanosti. Če rečem "gojite duhovno ravnodušnost", boste morda pomislili: "Ravnodušnost. To pomeni, da se moram počutiti ravnodušnega. To je nekaj hladnega." To nima ničesar opraviti z hladnostjo. Ničesar nima opraviti z nevpletenostjo. Ničesar nima opraviti z neobčutenjem enosti z vsem. To pomeni biti nenavezan na rezultat, na to, kar pravijo drugi, kar mislijo drugi, in na to, kar mislite vi. To pomeni biti duhovno nenavezan. Duhovna ravnodušnost je isto kot duhovna nenavezanost.
      Najboljši način za pridobivanje duhovne ravnodušnosti je urjenje v Maitrejevem trojnem procesu poštenosti uma, iskrenosti duha in nenavezanosti. Nenavezanost narašča, ko ste bolj pošteni v svojem umu. Bolj kot ste pošteni v umu in nenavezani, bolj postajate iskreni v duhu. Bolj kot ste iskreni v duhu, bolj postajate nenavezani in pošteni. Te tri lastnosti krepijo druga drugo, dokler to, kar rečete, ne pride povsem naravno, brez truda. Nastane naravno v vašem umu in srcu v skladu z vašim prepoznavanjem tega, kar je potrebno povedati. To poveste in ste nenavezani na rezultat. To poveste, ker je to potrebno povedati, ne zato, ker imate karkoli od tega.
      Ljudje se mi, na primer, vedno zahvaljujejo za to, kar delam. To je zelo prijazno od njih, toda ne želim zahval za to, kar delam. To delam zato, ker sem bil naprošen, da to delam, in zato, ker sem v to vpleten. To je služenje načrtu. Toda ljudje se mi za to zahvaljujejo in to me vedno spravlja v nekoliko težaven položaj. Ne želim človeka užaliti in reči: "Ne, ne želim vaše zahvale. Hvala lepa, vendar – ne, hvala." To bi zvenelo žaljivo in oholo.
      Duhovna nenavezanost ne potrebuje zahvale. Če ste pri tem delu, ne bi smeli pričakovati, da vas kdorkoli treplja po rami in pravi: "Dobro opravljeno", kajti to počnete iz duše. To, kar opravljate, je delo duše. V nasprotnem primeru delate to iz tekmovalnosti in če tekmujete, želite aplavz. Želite, da vas nekdo treplja po rami in reče: "Dobro opravljeno, dobro opravljeno. Hvala ti." Kadar ne tekmujete, opravljate to delo zato, ker je to delo duše. Morda ga ne boste opravljali dobro, vendar je to največ, kar lahko naredite. To je vse, kar lahko naredite po svojih najboljših močeh. Zahvaljevanje za vaše delo ne pride v poštev, ker ga ne opravljate za zahvalo ali zato, ker želite karkoli dokazati. Tega ne delate niti zato, da bi karkoli dosegli. To delate le zato, ker je to tukaj, ker je to treba opraviti. To je kot gora. Povzpnete se nanjo, ker je tukaj zato, da se nekdo povzpne nanjo. Takšna vrsta nenavezanosti je za to delo in za doseganje skupinskega posvečenja absolutno potrebna.
      Zdaj lahko vidite, kako težko je doseči skupinsko posvečenje. Potrebno je razumevanje sposobnosti, da hodite po vrvi in lovite ravnotežje, da ničesar ne zahtevate od drugih ljudi, ne potrebujete njihovega trepljanja po rami, njihovih pohval, priznanj ali aplavzov. Vsakdo mora opraviti delo brez tega.
      Učenec mora nase gledati kot na del skupine, neosebno, ne sme se ozirati na to, kdo mu je všeč in kdo ne. Skupina kot celota je, ne glede na vse, tista skupina, kateri pripadate. Če želite uporabljati energije Vodnarja, morate razmišljati na ta način, ker te energije delujejo le skozi skupine, ne skozi posameznike. Danes je vsakdo poln svoje lastne individualnosti, kar je velik dosežek dobe Vodnarja. Toda poglejte, kam nas je to pripeljalo. Pomislite na stanje v svetu, na vojne, na lakoto in vse to. Sem nas je pripeljala naša današnja individualnost, ker smo jo zlorabili. Namesto tega razmišljajte v skupinskem duhu, v smislu enotnosti v različnosti. To je zelo pomembno – skupina mora izražati enotnost v različnosti kot celota, da lahko koristno uporabi vašo individualnost.
      
Neškodljivost
      
Pri temi skupinskega posvečenja moramo tudi globoko razmisliti o potrebi po neškodljivosti v vsaki situaciji, vključno z odnosi v skupini. Če to dosežemo na pravilen način in v polni meri, je to najhitrejša pot, da postanemo starejši član duhovne hierarhije na planetu Zemlja. Če vidimo vse v smislu neškodljivosti, samodejno izpolnjujemo štiri zahteve XI. pravila; in če bi bili v vsakem pogledu iz trenutka v trenutek absolutno in popolnoma neškodljivi – v mislih, besedah in dejanjih – bi bili mojstri. Ko boste srečali mojstre, boste presenečeni, kako preprosti, kako neškodljivi in čudoviti so.
      Edini način je živeti v skladu z zakonom. (Zgled za to so naši vesoljski bratje). Véliki zakon vzroka in posledice – zakon karme – je najpreprostejši in najodzivnejši zakon, kar jih je. Karkoli storimo – vsaka misel, vsako dejanje – ustvarja vzrok. Posledice, ki izhajajo iz teh vzrokov, tvorijo naše življenje. Naše življenje je v naših rokah. Potreba po neškodljivosti je torej očitna, mar ne?
      Vsakdo ima nekaj dobre in nekaj slabe karme. Ta je zgolj posledica tega, kar delamo. Če lahko dosežemo nadzor nad svojimi mislimi in dejanji, nadziramo ta zakon in postanemo absolutno neškodljivi. Imamo ta zakon, ki vedno deluje skozi nas in v zvezi z nami. Ni ga mogoče odložiti na stran in reči: "Zdaj nekaj časa ne bom neškodljiv. Škodljiv bom, kolikor moram biti, glede na to, kar sem, glede na mojo sedanjo razvojno stopnjo, ki ni ravno visoka. Zato ne smem preveč zahtevati od sebe, bom pač škodljiv." Vsi to počnemo, mar ne? Dobri smo, kolikor smo lahko (ne povsem), smo pa tudi škodljivi, kolikor smo lahko, vedoč, da smo škodljivi. Kljub poznavanju zakona, si ne moremo pomagati. Nimamo samonadzora, ki je v veliki meri nadzor astralnega/čustvenega telesa. Če bi imeli popoln nadzor nad čustvenim telesom, bi bili veliko manj škodljivi, kot smo. Toda na žalost je 95 odstotkov človeštva polariziranega na astralni ravni, zato je povzročanje astralne škode neizogibno. Vse to izhaja iz astralne ravni. Vso bolečino in trpljenje si povzročamo sami z zlorabo svojih astralnih/čustvenih in mentalnih teles. Če bi imeli nadzor nad fizičnim, čustvenim in mentalnim telesom, bi postali neškodljivi. Toda tega nadzora nimamo. Vsi smo drugače pogojeni. Iz neškodljivosti smo pogojeni v škodljivost. Starši predajajo pogojenost svojih staršev, ti starši pa spet pogojenost svojih staršev in to iz roda v rod. Vsaka generacija vsrka to zlorabo načina življenja, mišljenja, občutenja in medsebojnih odnosov ter jih preda naslednji generaciji.
      Tudi pri posvečenju gre za nadzor. Prvo posvečenje lahko prejmemo, ko nadziramo fizični elemental. Fizični elemental tvori naše fizično telo in ima svoje lastno življenje. Mi bodisi nadziramo to življenje ali pa ono nadzira nas; podobno je s čustvenim telesom. Čustveni elemental ustvarja vse čustvene odzive, za katere mislimo, da so potrebni in resnični, oni pa naša življenja popačijo. Enako velja za mentalni elemental, dokler ne dosežemo nadzora.
      Je neškodljivost mogoče doseči? Seveda. To, kar imenujemo evolucija zavesti, je postopno pridobivanje neškodljivosti. Ko rastemo v nenavezanosti, rastemo tudi v zavedanju našega duhovnega bitja, naše duše.
      Ko rastemo v odnosu do svoje duše in postopno postajamo prežeti z njo, s tem nadziramo svoje fizično telo, čustveno telo in nato še mentalno telo in lahko postanemo posvečenec. Pot za nas je pripravljena, od nas pa je odvisno, ali bomo ta izziv sprejeli.

Vprašanja udeležencev konference o transmisijski meditaciji in odgovori Benjamina Crema

V.: Ali skupinsko posvečenje vključuje tudi sočasna posvečenja posameznikov?
      O.: Prav to je skupinsko posvečenje – posvečenje posameznikov v skupinski formaciji. Ni nujno, da prejmejo isto posvečenje, vendar ga prejmejo skupaj in bolj ali manj sočasno. Skupinsko posvečenje se zgodi v skupinah, vendar je za posameznika to individualna izkušnja.

V.: Kakšen vpliv na kolektivno življenje človeštva ima skupinsko posvečenje?
      O.: Vprašanje bi se moralo glasiti "kakšen bo vpliv", saj se to še ni zgodilo. Vpliv bo mogočen. Človeštvo bo popeljal po poti razvoja s hitrostjo, ki bo v svetu povsem nova. Kakor hitro bo udejanjeno skupinsko posvečenje, bo svet spremenjen hitreje, kot je bil kadarkoli v zgodovini.

V.: Kako pomembno vlogo pri skupinskem posvečenju bo imel prihajajoči sedmi žarek?
      O.: Sedmi žarek ima zelo pomembno vlogo pri skupinskem posvečenju. Energije vodnarja se lahko manifestirajo le skozi skupine. Posamezniki, ki delajo sami, jih ne morejo uporabiti. Takšen je pomen skupinskega dela in skupinskega posvečenja, kot segmenta tega dela v prihajajočih 2500 letih.

V.: Ali skupinsko posvečenje pomeni, da, na primer, člana skupine, ki sta na razvojni stopnji 1,1 in 1,8 prejmeta drugo posvečenje približno sočasno?
      O.: Ne, ne pomeni tega. Nekdo, ki je na razvojni stopnji 1,1 bo drugo posvečenje prejel sčasoma. Nekdo, ki je na razvojni stopnji 1,9 bo prejel drugo posvečenje, vendar ne sočasno. Človek mora biti na pragu posvečenja, kar pomeni, da ga bodo prejeli tisti, ki so na pragu prvega posvečenja, drugega posvečenja in tako naprej, vsi sočasno.

Konstruktivna uporaba destruktivnih sil

V.: Kakšno je medsebojno razmerje med manasom, budijem in atmo in kako delujejo prek skupin?
      O.: Manas, budi in atma so tri duhovne ravni zavesti nad mentalno. Najprej se v duhovnem učencu razvije manasični, zavestni vidik uma; manas pomeni um. To je najnižja raven.
      Drugi se razvije budični vidik, ki predstavlja ljubezen-modrost. Ta nima nič skupnega z budizmom, na nek način pa je povezan z Budo. Ljubezen in modrost se nekoliko razlikujeta, ta razlika je enaka razliki med Kristusom in Budo. Danes si delita zavest. Buda svojo zavest prenaša na Maitrejo. Maitreja izraža vidik ljubezni, Buda pa izraža vidik modrosti. Vidika se razlikujeta v kvaliteti in ne v ravni.
      Ko učenec napreduje, lahko demonstrira raven manasa, kasneje raven budia in na koncu še raven atme. Dejavnost atmične ravni sintetizira delovanje teh treh različnih vidikov. Ko se razvijejo atma, budi in manas, njihovo delovanje pa sintetizira atma, je doseženo mojstrstvo. Prav to je mojster – nekdo, čigar atmični vidik sintetizira vse tri duhovne ravni.
      Te tri ravni so le navidezno različne. So le različni vidiki, ki izvirajo iz istega vira. Vse izvira iz enega vira. Obstaja le en vir.

V.: Ali lahko prosim komentirate uporabo svobodne volje? In ali lahko pojasnite konstruktivno uporabo destruktivni sil pri samemu sebi?
      O.: To ni vaša volja. To je vidik volje, najvišje od treh duhovnih ravni, atmične. Atma je vidik volje ali namena in tudi vidik uničevalca. Uporaba tega vidika uničuje tisto, kar ovira duhovno rast.
      Če nekdo napreduje k izražanju vidika ljubezni, na primer, in je bil prevladujoči življenjski fokus doslej mentalno/intelektualni, bo za preseganje ovir morda moral invocirati moč duhovne volje. Nesposobnost ljubiti je ovira. Vsi lahko ljubimo. Ljubezen je prirojena kvaliteta vseh bitij. Do oviranega izraza ljubezni pride v glavnem zaradi napačne vzgoje in pogojenosti vseh vrst. Pri večini ljudi je izraz ljubezni oviran. To zahteva invociranje vidika volje ali namena, ki lahko uniči ovire izraza vidika ljubezni. Ovira je lahko tudi prekomerno poudarjanje umske dejavnosti.
      Večina ljudi misli, pa če to verjamejo ali ne, da so njihovi možgani najpomembnejša reč, kar jih imajo. Niso. Možgani so preprosto računalnik. To je najbolj čudovit računalnik, kadarkoli iznajden (čeprav ga ni iznašel človek!), ki omogoča, da v zavest vstopajo izkušnje, ki tako prevzamejo obliko, ki jo oseba lahko uporabi. Možgani imajo opraviti s fizičnim svetom. So zgolj snemalnik, manipulator, orodje, ki na zunanjo raven prenaša dogajanje s subtilnih ravni. Najpomembneje je, da možganov ne istovetite s seboj ali z najpomembnejšim vidikom sebe. Rešili bodo določene probleme, za reševanje katerih so zgrajeni, in vam ponudili odgovor; ne bodo pa vam dali izkušnje notranjega življenja. In prav o izkušnji notranjega življenja se pogovarjamo.

V.: Kako naj uporabimo destrukcijo, in ne le neplodnega in brezkoristnega nasprotovanja, da bi to bila konstruktivna uporaba destruktivnih sil? Kako lahko vemo, ali smo pri uporabi destruktivnih sil konstruktivni ali destruktivni?
      O.: Pravilo XI. (Žarki in posvečenja, Alice Bailey) se nanaša na sposobnost konstruktivne uporabe destruktivnih sil. To je nujnost. Moramo se naučiti, kako konstruktivno uporabiti destruktivne sile.
      Na izvedbeni ravni to pomeni, da se mora skupina naučiti uporabljati atmično raven: "ura" duhovne napetosti je navita tako, da invocira atmo. Atmične sile destrukcije nastopijo in se znebijo starega, neuporabnega, negativnega in skupina je prek sil destrukcije osvobojena na pozitiven in konstruktiven način.
      Kako to storimo? Ni mogoče zastaviti tako enostavnega vprašanja in jaz vam ne morem povedati, kako to narediti. Pravila ne obstajajo. To je povezano z občutljivostjo, z rahločutnim skupinskim delovanjem. Bolj se nanaša na uporabo duše, kot pa na uporabo možganov. Vaše vprašanje je povezano z možgani. Vprašanje "Kako to naredimo?" vedno zastavljajo možgani. Mojster tega ne more zapisati. Če bi obstajali preprosti odgovori za vaše možgane, bi jih mojster vstavil vanje.
      Prizadevamo si, da bi postali duše in da bi uporabljali energijo duše, ki jo imenujemo intuicija. To je intuitiven proces. Ni zapisan v nobeni knjigi. Ko postajate vse bolj občutljivi, s kolegi v skupini pričenjate delati z več občutljivosti, zavedajoč se, kako se morate obnašati v odnosu do drugega. To je povezano z duhovno občutljivostjo. Ni zapisanega pravila, ki bi ga lahko preprosto uporabili; življenje ni takšno. Treba se je naučiti živeti z več občutljivosti, bolj v odnosu do drugih – to pomeni v pravilnih človeških odnosih s člani skupine in svetom.
      Nekateri ljudje imajo boljši odnos do sveta kot do članov skupine, ker člane skupine poznajo. Sveta ne poznajo. Ljubiti svet je enostavno. Nikoli ga ne srečate, člane skupine pa srečate. Kako bi jih lahko ljubili?
      Ne morem odgovoriti na vaša življenjska vprašanja. Lahko povem le, postanite bolj občutljivi, bolj nenavezani, z več duhovnega zavedanja, ki pomeni duhovno nenavezanost. Ko ste nenavezani, to ne pomeni, da ste ločeni, saj nenavezanost nima nič skupnega z ločenostjo. Nenavezanost je povezana z brezbrižnostjo. Kaj je duhovna brezbrižnost? Pomeni nenavezanost. Kaj je nenavezanost? Duhovna brezbrižnost. To je isto. To je sposobnost sodelovanja z vsemi skupaj.
      To ne pomeni, da ljubite vse ali da jih ljubite enako ali da jih ne morete prenašati, vendar morate živeti in delati z njimi. Naučiti se morate sprevideti, da imajo tudi oni svoje stališče. To je povezano s strpnostjo. Bolj strpni kot boste postali, bolj nenavezani boste postali. Bolj strpni kot boste postali, bolj duhovno brezbrižni boste postali. Če ste duhovno brezbrižni, boste strpni. Ne morete pomagati. Tako se izraža duhovna brezbrižnost, s strpnostjo in zavedanjem.
      Zavedanje je v resnici odgovor za vse naše probleme. Bolj kot se zavedamo, manj teh problemov in vprašanj se pojavlja. Vprašanja se pojavljajo, ker smo soočeni s štirimi "osnovami" za skupinsko posvečenje. Vprašajte se: Kakšen sem v resnici, ko se v skupini sestanemo? Kako se obnašam? Kaj mislijo drugi? Ali rečejo: "Oh, želim si, da bi se pridružila drugi skupini", ali "Tako ozek je in nestrpen"?
      V skupine so vključeni različni ljudje in vse te lastnosti so tudi v nas samih. Namesto, da me prosite za namige, kako postati to ali ono, kako izpolniti določeno zahtevo za skupinsko posvečenje, se je bolje vprašati: "Ali ustrezam? Te štiri točke (pravilo XI.) so bistvene. Ali lahko rečem, da vlagam vse svoje napore, da bi jih izpolnil? Pravzaprav ne. Moram biti iskren. Tega ne počnem." To ni povezano z znanjem o tem ali onem. Povezano je z vedenjem o tem, kdo ste. Kakšni ste v resnici? Kakšni ste znotraj? Ali ste odkritosrčni? Ali ste pošteni? Govorite naravnost iz srca?
      Teh stvari se naučite le v življenju in posvečenje se nanaša na življenje. Je rezultat pravilnega življenja. Ko živite skladno s tem pogledom, posvečenje nastopi samodejno. Ničesar ni potrebno storiti. Preprosto pride. Posvečenec postanete, ne da bi se za to trudili. Niti vedeti vam ni treba zanj.
      Sprašujete: "Ali napredujem? Se približujem?" To ne poteka tako. Nekega jutra se prebudite in ste posvečenec. "Kaj sem storil? Ničesar nisem storil." Morali ste početi pravo stvar, vendar je to prava stvar v življenju. Vzpostavljate jo kot oseba v odnosu do drugih ljudi. Na to mislijo mojstri, ko govorijo o pravilnih medsebojnih odnosih, ki omogočajo vzpostavitev pravilnih skupinskih odnosov, ki sčasoma prevedejo do posvečenja, bodisi posamičnega ali skupinskega.

Duhovna napetost

V.: Ali lahko poveste, na kaj mislite z izrazom duhovna napetost?
      O.: S tem mislim na stanje "navitosti", kot bi navijali uro in obračali ključek, vse dokler vzmet skoraj ne poči. To navije uro, kar pomeni, da bo naslednjih 24 ur ali 7 dni kazala čas. Ko duhovni fokus skupine doseže točko napetosti na kateri ne popušča, ta napetost skupino pripravi za naslednji razvojni korak. Točka napetosti vedno zahteva sprožitev. Pri uri je sprožena prek gibanja nihala, ki sprošča energijo ure. Mi energijo poženemo v gibanje z obratom ključa – življenjskimi izkušnjami in življenjem samim ter s prepoznavo duhovne narave tega življenja. Ne govorim o religiji. Govorim o duhovni izkušnji, ki jo imenujemo življenje. Življenje je duhovna izkušnja, ker živimo v duhovnem vesolju.
      Ko se pravilno uglasimo in ko v odnosu do tega vesolja in njegovih zahtev delamo pravilne stvari, svojo majhno notranjo uro povezujemo z uro vesolja. To ustvarja napetost, ki sčasoma doseže točko največje napetosti, ki s sprožitvijo omogoči naslednji korak.

V.: Dejali ste, da "mnoge skupine v svetu še niso bile uspešne pri ustvarjanju duhovne napetosti, ki je potrebna za pravilno povezavo z notranjimi ašrami". Zakaj?
      O.: Vsak posameznik duhovno napetost vzdržuje z nenavezanostjo. Nenavezanost ustvarja duhovno napetost. Če niste nenavezani, ne morete ohranjati duhovne napetosti. To velja za vsako skupino v svetu. Bolj kot je oseba nenavezana, bolj prakticira duhovno brezbrižnost in večja bo duhovna napetost. To navija uro duhovne napetosti, vse dokler ni pripravljena na sprožitev. Ko je napetost dovolj visoka, je sprožitev močna. Ta sprožitev invocira duhovno voljo in tako je dosežena nova raven. Sile destrukcije uničijo, kar ovira izliv umske dejavnosti ali ljubezni ali namena posameznika in s tem skupine. Duhovna napetost poganja vse spremembe. Ko je dovolj močna, ko je kot do skrajne meje navita ura, mora imeti izhod. Sproži se in z invociranjem sil destrukcije, ki pripravijo pot za višje razumevanje, ustvari spremembe.

Vloga posvečenca četrte stopnje v pri skupinskem posvečenju

V.: Ali lahko poveste kaj več o vlogi posvečencev četrte stopnje in Maitreje pri skupinskem posvečenju?
      O.: Ena od ključnih točk XI. pravila je sposobnost delovanja kot miniaturna hierarhija. Pri skupinskem posvečenju to miniaturno hierarhijo oblikuje Maitreja, ki prevzame vlogo posvečenca četrte stopnje. Posvečenec četrte stopnje je v vsakem primeru potreben. Prav tako je potreben nekdo, ki je v stiku s hierarhijo, z mojstrom, in to je moja vloga. Skupina kot celota potrebuje skupino ljudi, ki so člani določenega ašrama na notranjih ravneh ali povezani z njim in ki želijo ustvariti enak ašram na zunanjih ravneh – tako se lahko notranje pozunanji. Ne gre zgolj za to, da pridejo mojstri v fizični obliki v svet. Duhovno napetost ašrama na notranjih ravneh je treba replicirati in vzdrževati na zunanji ravni. To je bistvenega pomena za uspeh skupinskega posvečenja.
      Posvečenec četrte stopnje bo v kratkem prejel – ali je že prejel – izkušnjo križanja ali odpovedi. To je bistvo četrtega posvečenja. Zelo pomembna je zato, ker se posvečenec četrte stopnje odreče vsemu, kar stoji med njim in svobodo mojstra. Mojster gre tudi skozi peto posvečenje in je povsem preobražen.
      Pred prvim posvečenjem, ko je oseba že tako blizu svoji duši, da se je začne zavedati in sodelovati z njo ter izkušati njeno energijo, se začne na fizični ravni proces očiščevanja in naravnavanja, ki se zaključi s petim posvečenjem. Vsaka izkušnja duše v zaporednih inkarnacijah podeli njenemu odsevu – moškemu ali ženski na fizični ravni – določeno stopnjo svetlobe, pod pogojem, da je oseba ves čas življenja ohranjala duhovno napetost in ni bilo večjih spodrsljajev. Ta svetloba spreminja snov telesa iz atomske v subatomsko.
      Naša telesa so zgrajena iz drobnih elementalov. Na fizični ravni so to fizični elementali, na čustveni ravni so astralni elementali in na mentalni ravni so mentalni elementali. To so drobcena elementarna bitja – deve – katerih delo je tvorjenje naših teles. Če ne bi opravile svojega dela, ne bi imeli fizičnega, čustvenega ali mentalnega telesa. Naša tri telesa so ustvarjena za namene duše in predstavljajo orodje duše, ki ga ta uporablja v svojem inkarnacijskem potovanju proti popolnosti. Sama duša je popolna, duša v inkarnaciji pa mora iti skozi proces. To je proces postopnega izpopolnjevanja teles zaporednih odsevov duše na fizični ravni.
      Duša se inkarnira znova in znova. Nova telesa so vsakič deležna več svetlobe, zato oseba postopno postaja vse bolj telo iz svetlobe – fizično, čustveno in mentalno. Na koncu vsa tri telesa vibrirajo z isto frekvenco in sintetizira jih mentalno telo. Skozi mentalno telo lahko duša vse bolj nadzira svojo opremo, ki jo je ustvarila z namenom, in jo vse bolj prežema s svojo energijo.
      Od trenutka, ko ženska ali moški postane posvečenec tretje stopnje, so ta tri telesa medsebojno sintetizirana – oziroma takšna postajajo – in jih duša uporablja za svoj namen. Do takrat, ko oseba doseže četrto posvečenje – posvečenje odpovedi – so tri četrtine telesa dejansko zgrajene iz svetlobe, ki je snov duše. Tri četrtine telesa so zgrajene iz svetlobe, ki je subatomska snov, le ena četrtina je iz atomske snovi. Na koncu se človek odpove še tej četrtini. Zato to posvečenje imenujemo odpoved.
      Duhovna napetost se poveča do takšne stopnje, da lahko višji jaz, monada, povsem umakne dušo iz telesa, ker ni več potrebna kot posrednik med najvišjim in najnižjim. Najnižje je povzdignjeno do najvišjega in nato se človek najnižjemu odreče. Odreče se še zadnjemu drobcu človeške slabosti – atomske strukture – v zameno za višje življenje mojstra. Šel je skozi križanje, kot temu rečejo kristjani, torej odpoved pred vstajenjem.
      Za skupinsko posvečenje je potreben prispevek, ki ga prinaša odpoved, kar je vloga posvečenca četrte stopnje. V ta namen Maitreja prevzame vlogo posvečenca četrte stopnje, kar seveda ni. Maitreja je posvečenec veliko višje stopnje od četrte, vendar igra to vlogo.

Skupinsko posvečenje in skupine za transmisijsko meditacijo

V.: Vedno sem pričakoval – ali pa je to moje slepilo – da bo skupinsko posvečenje dosegla ezoterična skupina. Ali je mogoče, da prejmejo posvečenje individualni učenci, ki ne vedo ničesar o ezoteriki? Ali lahko prejmejo skupinsko posvečenje skupine, ki o ezoteriki ne vedo ničesar?
      O.: Vsekakor je mogoče, da prejmejo posvečenje, vendar je skupinsko posvečenje drugačna zadeva. Skupinsko posvečenje je za hierarhijo izjemno težka naloga. Do zdaj še ni bilo mogoče, ne glede na to, koliko mojstrov se je trudilo – tudi največji pritoki nove energije in naukov, na primer prek Madame Blavatske, Teozofskega društva, Helene Roerich in Alice A. Bailey, niso zalegli.
      Šele ko se je Maitreja leta 1945 odločil za začetek velikanskega projekta – pozunanjenja hierarhije in predaje transmisijske meditacije v roke velike skupine ljudi – je skupinsko posvečenje postalo vsaj nekoliko mogoče. Transmisijska meditacija je povezava med mojstri, hierarhijo in skupinami po svetu. Vrnitev Kristusa in mojstrov je velika in privlačna ideja, ki lahko drži povezano skupino ljudi, ki so razpršeni po vsem svetu – ljudi, ki se sploh ne poznajo in ki delujejo v okviru lastnih skupin in razmer, vendar se na določen način usklajujejo s ponovnim prihodom in pozunanjenjem hierarhije.
      Ponovni prihod Kristusa je v resnici pozunanjenje ašramov mojstrov na fizično raven, medtem ko hkrati ohranjajo ezoterično, okultno povezavo z ašrami, iz katerih skupine prihajajo. To je povsem nov pristop in ne zagotavlja uspeha, vendar prvič v zgodovini ponuja vsaj možnost skupinskega posvečenja.

V.: Ali so na skupinsko posvečenje pripravljene le skupine za transmisijsko meditacijo, ali obstajajo tudi druge skupine?
      O.: Obstajajo tudi druge skupine, ki ne izvajajo transmisijske meditacije in v procesu vrnitve Kristusa ne sodelujejo vede, čeprav si morda prizadevajo za rekonstrukcijo življenja človeštva, kar je odraz novih razmer, ki se pojavljajo s ponovnim prihodom hierarhije v svet. Vsi smo del prizadevanj hierarhije, kar vključuje vse skupine – poznane, nepoznane, ustvarjene za najrazličnejše namene, toda z glavnim razlogom delovanja v dobro človeštva.

V.: Torej so v svetu razen skupin za transmisijsko meditacijo še druge skupine, ki so v procesu približevanja skupinskemu posvečenju?
      O.: Da, na primer člani nove skupine svetovnih služiteljev – štiri do pet milijonov ljudi, ki si prizadevajo za dobro vsega sveta. Mnogi od njih niso nikdar slišali za hierarhijo in jih ezoterika sploh ne zanima. Nikdar niso odprli knjige Alice Bailey ali Madame Blavatske, vendar delujejo iz svojega srca, iz duše, za dobro vsega sveta. Vključeni so v skupinsko posvečenje, vendar tega ne počnejo tako kot mi. Tega ne počnejo prek transmisijske meditacije, vendar gredo skozi enak proces kot mi.
      So del notranjega ašrama. Pozunanjenje hierarhije ni preprosto prihod Maitreje in določenega števila mojstrov v svet. To se sicer dogaja in je tudi del pozunanjanja hierarhije. Toda v resnici gre za vzpostavitev skupine ljudi na zunanji fizični ravni, ki je sposobna vzdrževati duhovno napetost na isti stopnji kot je tista v notranjih ašramih, tako da postanejo zunanji ašrami odraz notranjih.
      Transmisijska meditacija in privlačnost ideje o vrnitvi Kristusa sta prvič v zgodovini ustvarili razmere, ki so potrebne za skupinsko posvečenje, saj je transmisijska meditacija razširjena po vsem svetu. Prva naloga, ki sem jo opravil pri svojem delu, je bila oblikovanje transmisijske skupine. Skupina za transmisijsko meditacijo je bila oblikovana, še preden je bila ustvarjena skupina za ponovni prihod.
      Rečeno mi je bilo, naj spodbujam oblikovanje skupin za transmisijsko meditacijo, kamorkoli grem. Tako so zdaj povsod po svetu skupine ljudi, ki sodelujejo s hierarhijo in prek sebe prevajajo energije hierarhije. To je nekaj povsem novega in je v delo vneslo novo razsežnost. Gre za vzpostavitev stabilnega in rastočega svetovnega omrežja ter doseganje večjega duhovnega sozvočja z notranjostjo ašramov. To sozvočje še ni dovolj veliko, vendar je že bližje notranjosti samih ašramov. Prej ali slej bodo skupine po svetu postale odraz notranjih ašramov na isti stopnji, nič manjši. Prav to je ključnega pomena: ohranjati duhovno bistvo na isti stopnji, vendar na fizični ravni. To pa je težko doseči.
      Ko spite in ste kot duša v notranjem ašramu, ste povsem drugačni ljudje, vendar tega sploh ne veste. Med notranjim in zunanjim je razlika. V zunanjem so možgani in um zamegljeni s številnimi motnjami, ki zavirajo duhovno napetost. Prav ohranjanje duhovne napetosti pa je bistvenega pomena.
      Evolucija poteka prek ustvarjanja duhovne napetosti in njenega sproščanja. To sproščanje je izbruh, pritok energije z duhovnih ravni: manasične, budične in atmične. Te energije postopno zavzemajo svoje mesto v življenju učenca.
      Prvo posvečenje prejmete, ko je vaše fizično telo do določene mere pod vašim nadzorom in ne pod nadzorom devskih elementalov. Nadzirate najprej fizične, nato pa še astralne in mentalne elementale. Za večino ljudi je najtežja naloga nadzor astralnega telesa, ker je tako zelo močno. Neutrudno smo ga ustvarjali 18 in pol milijonov let. Svoja astralna telesa smo resnično prizadevno gradili, zato je za večino ljudi to najmočnejše telo.
      Z vidika učenca pa je astralno telo najbolje umakniti s poti. To je telo, ki ga moramo obvladovati najbolj od vseh, ker povzroča iluzije. To je raven iluzij. Vse na astralni ravni je iluzija, ljub temu pa je to najmočnejša raven zavesti za večino človeštva. Mentalni nadzor se začne na pol poti med prvim in drugim posvečenjem, okrog 1,5 ali 1,6.

V.: Ali je v tem upanju na skupinsko posvečenje mogoče vedeti, o koliko ljudeh približno govorimo? Gre za 10.000 ljudi ali tega ni mogoče vedeti?
      O.: Mogoče je vedeti. Lahko vam povem grobo oceno: okrog 4000, morda 4500 ljudi.

V.: Ali so bili Jezusovi učenci del zgodnejšega eksperimenta glede skupinskega posvečenja?
      O.: Ne.

Notranji ašram

V.: Kaj je notranji ašram? Ali obstaja le na ravni duše ali tudi na drugih ravneh? Ali je vsakdo v tej skupini član istega notranjega ašrama?
      O.: Notranji ašram je vir duhovne narave skupine. Vsakdo je duša in v kraljestvu duš, ki je duhovna hierarhija, so ašrami na vsaki ravni – prvi, drugi itd. – in na vsaki od sedmih vrst energije glede na sedem žarkov, torej skupaj 49 ašramov. Ašrami sodelujejo glede na potrebe, v smislu žarkov sicer individualno, vendar tudi kolektivno.
      Ali je vsakdo v tej skupini del istega notranjega ašrama? Vsi ašrami v bistvu tvorijo povezano celoto. Mojstri delujejo kot skupina. Pri trenutnem delu vsi delujejo pod vodstvom mojega mojstra, čeprav so morda na drugih žarkih.

V.: Ali govorite o žarkih duše?
      O.: Da. Vsakdo je povezan z določenim ašramom na podlagi svojega žarka duše. Obstaja ašram 1. žarka, ašram 2. žarka, 3. žarka, 4. žarka in tako dalje. Glede na žarek svoje duše pripadate enemu ali drugemu, vendar je ašram – duhovni ašram – kot celota enoten in je učenje v vseh bolj ali manj enako.

V.: Ali je res, da kot skupina delujemo pod vodstvom vašega mojstra, čeprav številni med nami pripadajo drugim ašramom, ki niso na 2. žarku?
      O.: Da. Moj mojster je prevzel določeno delo v zvezi s pozunanjanjem hierarhije. Niso vsi mojstri vključeni v to vrsto dela, čeprav v hierarhiji delujejo kot celota. Hočem reči, da čeprav obstaja sedem različnih vrst energije, ki tvorijo hierarhijo, lahko vsaka skupina, na primer ta skupina, deluje pod enim ali več mojstri. Višji mojstri delujejo skozi nižje mojstre na istem žarku, ti pa delujejo skozi svoje posvečence različnih stopenj.
      To strukturo si lahko zamislite kot tesno prepleteno mrežo različnih vrst energij na osnovi sedmih žarkov. Žarki mojstrov so na vrhu. Mojstri pete stopnje so zadolženi za nižje stopnje te iste vrste energije, mojstri šeste stopnje so zadolženi za bolj razvite učence, ki pripadajo tej isti vrsti energije in tako dalje.
      Vse to je seveda mnogim ljudem zelo zanimivo, toda učencem, ki delujejo v dobro sveta, se ni treba preveč ukvarjati z njihovim položajem v hierarhiji, četudi ga poznajo.

V.: Ali je celotno človeštvo razporejeno v 49 ašramov?
      O.: Nikakor. Ašrame sestavljajo le ljudje, ki so prejeli vsaj prvo posvečenje. Danes stoji na pragu prvega posvečenja od štiri do pet milijonov ljudi. Niso še del hierarhije, vendar bodo to postali po prvem posvečenju.

Pomembnost transmisije meditacije

V.: Kaj je največja ovira, ki nas zavira pri doseganju skupinskega posvečenja?
      O.: Največja ovira je dejstvo, da še nismo pripravljeni. Nobena skupina še ni izpolnila vseh določil XI. pravila, ki jih je treba izpolnjevati za skupinsko posvečenje. Določila so zelo zahtevna, vendar jih je moč izpolniti in sčasoma bodo izpolnjena. (glej XI. pravilo) Celo pri ljudeh v teh skupinah se resnost in sposobnost za disciplino zelo razlikuje. Večina ljudi ni zelo discipliniranih. Veliko ljudi se konference udeleži z dobrimi nameni, vendar niso dovolj disciplinirani, da bi svoj čas namenili transmisijski meditaciji, ker na konferenci običajno traja dlje časa, kot so vajeni meditirati doma. Mnogi ljudje ostanejo toliko časa, kot so navajeni, kakšno uro, potem pa transmisijo zapustijo. Tako ne izkoristijo priložnosti za podaljšano koncentracijo. Pravo delo vedno opravijo resni ljudje, ki so se v teh letih naučili osredotočati, ohranjati pozornost in pravilno naravnanost.

V.: Spanje med transmisijsko meditacijo je pogosta izkušnja. Kakšen vpliv na koristnost transmisijske meditacije ima, če nekdo spi?
      O.: Več ljudi kot spi, manj dela je opravljenega, manj energije bo poslane skozi in taka skupina je seveda manj koristna. Ko ljudje spijo, to zmanjša delo skupine. Vendar je bolje, da pet minut spite in potem odpočiti ohranjate pravilno pozornost naslednji dve uri, kot pa da ves čas kinkate in niste naravnani. Vaša pozornost mora biti v centru adžna; v nasprotnem primeru v skupini niste v uporabi, pa če spite ali ste budni. Ne smete spati več ur, če pa malo zadremate in ste potem spočiti in lahko nadaljujete z resnično pravilno naravnanostjo, potem ste za skupino koristni.

V.: Nekateri ljudje spijo ves čas transmisijske meditacije, nekateri pa le malo ali pa gre za kombinacijo obojega. Ali obstaja pravilen odziv na ljudi, ki spijo? Ali bi jih morali sosedje buditi ali naj jih raje pustimo, da se odpočijejo in počakamo 10 minut? Kaj naj storimo, ko ljudje spijo?
      O.: Morda nekateri pridejo do svojega spanca le med transmisijsko meditacijo!

V.: Kaj pa smrčanje?
      O.: Smrčanje definitivno ni dovoljeno!

V.: Kako pomembna vlogo imajo trikotniki?
      O.: Znanost trikotnikov predstavlja temelj transmisijske meditacije. Prav zato je tako učinkovita pri tem izjemnem delu, ki je povezano z reševanjem sveta. Triangulacija energij je način, s katerim mojstri okrepijo kvalitete energij, ki jih v svet pošiljajo prek transmisijskih skupin. To deluje le upoštevaje znanost trikotnikov. Vsakdo, ki sodeluje v transmisiji, je energijsko povezan (nevidno za vas, a vidno za mojstre), tako je vsaka oseba energijsko povezana z vsemi drugimi. Tako iz določenega števila posameznikov nastane skupina. Triangulacija energij v skupini pomeni, da namesto vaše omejene količine energije dobimo količino energije, ki temelji na znanosti trikotnikov. Na primer, trije ljudje ustvarijo en trikotnik; pet ljudi ustvari 10 trikotnikov; 10 ljudi v skupini pa 120 trikotnikov. Lahko vidite razliko. Triangulacija omogoča potenciranje energije. Če je v prostoru 150 ljudi, dobimo tisoče trikotnikov. Če je ljudi le 75, je trikotnikov bistveno manj kot polovica gornje vrednosti. Znanost trikotnikov je bistvena. Predstavlja temelj moči transmisijske meditacije.

V.: Ali trikotniki povežejo le ljudi v eni skupini ali tudi ljudi, ki transmitirajo v drugih skupinah?
      O.: Vsaka skupina ustvari mrežo trikotnikov, mojstri pa mreže sočasno povežejo v svetovno mrežo podobnih trikotnikov.

V.: Ali še imamo trikotnik, če sta v transmisijski skupini le dva?
      O.: Ne, za trikotnik potrebujemo tri, vendar je določena količina energije lahko prevajana tudi skozi dva.

Nesentimentalni odnosi

V.: Mislim, da smo bili sposobni delati skupaj in se osredotočiti na namene/projekte skupine ter jih izvajati brez zasebnih čustev naklonjenosti ali odpora, ki bi nas večino časa ovirali. Ne glede na to, pa ste dejali, da se z vidika mojstra nismo približali izpolnitvi prve zahteve XI. pravila. Ali to pomeni, da se moramo razviti do stopnje, ko se občutja naklonjenosti in odpora v naših umih sploh ne pojavijo, ker smo okultna skupina in notranje energijske motnje vplivajo na formiranje skupinske zavesti?
      O.: Ne smejo se niti pojaviti v umih. Če bi obstajal pravilen mentalni pristop, se ne bi pojavila v umu. Če bi vsakdo deloval v stanju duhovne brezbrižnosti, bi imeli nesentimentalne skupinske odnose. Zahtevana je sposobnost nesentimentalnega skupinskega delovanja – in ne v skladu z vzgibi astralno/čustvenega telesa. To ne pomeni, da vam ljudje, s katerimi sodelujete, ne smejo biti všeč. To pomeni, da ne smete izbirati med tistimi, ki jih marate in tistimi, ki jih ne marate; vaš pristop k delu z enimi in drugimi se ne sme razlikovati. To je rezultat stanja duhovne brezbrižnosti. Tak je cilj. Drugo ime za tako stanje je nenavezanost. Ko Maitreja reče, da so tri kvalitete, ki jih je treba gojiti poštenost uma, iskrenost duha in nenavezanost, je nenavezanost stanje duhovne brezbrižnosti. To ne pomeni, da ste brezbrižni do problemov in idej ali česa drugega. Brezbrižni morate biti do razlik, ne smete jih videti, ker se ne pojavijo.

V.: Kaj je najbolj učinkovit pristop k izpolnjevanju XI. pravila? Je individualen ali skupinski?
      O.: Oboje.

V.: Kaj so tipični dejavniki, ki slabijo enotnost skupine? Dali ste nam primer, tekmovalnost.
      O.: Tekmovalnost, ljubosumnost, zavist, težnja po nadrejenem položaju v skupini, občutek nesposobnosti, ko drugi lahko opravijo delo, ki ga vi ne morete. Skupino sestavljajo ljudje z različnimi žarkovnimi strukturami in nekoliko, zgolj nekoliko, različnimi razvojnimi stopnjami. Razlike med razvojnimi stopnjami niso velike, vendar so nekateri ljudje, zaradi svojih žarkovnih struktur, ki niso enake vaši, sposobni opraviti določene zadeve, ki so za vas neizvedljive. Ni smiselno, da občutite zavist, ker ne zmorete opraviti stvari, ki jih oni zmorejo. Ali pa ste zaradi svoje starosti ali dolgoletne prakse v vsakodnevnem svetu pri določenih opravilih zelo napredni. Tako lahko nadzirate določene vidike dela. Ostale lahko naučite, kako opraviti določene vidike dela, česar ne bi mogli, če ne bi imeli naprednejšega znanja, ki je rezultat dolgoletne prakse. Vendar te razlike ustvarijo razlike v skupini. Vsi vemo, kako zelo so ljudje občutljivi na ljubosumje, zavist, kriticizem. To so napake. Kriticizem je velika napaka.

Neškodljivost

V.: Z višjega gledišča je lahko to, za kar mislimo, da je neškodljivo, v resnici morda škodljivo. Ali lahko poveste več o tem, kaj je dejansko neškodljivost?
      O.: Neškodljivost pomeni, da ne povzročamo škode. Imamo svobodno voljo in delujemo bodisi v okvirih zakona vzroka in posledice bodisi zunaj teh okvirov. Če je naše ravnanje v okvirih zakona, smo neškodljivi. Ne izjavljamo ali počnemo ničesar, kar je škodljivo za katerega koli posameznika ali človeštvo kot celoto. Trditev "z višjega gledišča je lahko to, za kar mislimo, da je neškodljivo, v resnici morda škodljivo" je resnična, ker ne razumemo, kaj pomeni biti neškodljiv. Biti neškodljiv dobesedno pomeni, da ne povzročamo škode. To ne pomeni, da nikogar ne užalimo, ne popravljamo, da nismo kritični do zamisli drugih. To ne pomeni, da ne počnemo ničesar. Pomeni, da s tem, kar počnemo, ne škodimo drugim, kajti "kar seješ, to boš žel". Takšen je zakon. Če želimo živeti neškodljivo, se moramo naučiti, kaj povzroča škodo. Učimo se zakona karme, kajti vsi nehote povzročamo škodo. Sploh ne vemo, kaj povzroča škodo. Vsaka misel ali dejanje predstavlja vzrok. Posledice, ki izhajajo iz teh vzrokov, oblikujejo naše življenje – dobro ali slabo. Pravzaprav imamo nadzor nad lastnim napredkom, vendar na žalost zaradi napačne vzgoje, napačnega učenja in napačnih izkušenj vsi sprožamo vzroke, ki povzročajo škodo. To je karma. To je rezultat naše pogojenosti.
      Večina ljudi na svetu ravna po svojih najboljših močeh glede na dane življenjske razmere, vendar lahko nehote in nevede kljub temu povzročajo škodo. Ne zato, ker ne bi razumeli velikega zakona, ampak preprosto zato, ker ne vedo, da je to, kar počnejo, škodljivo. Če nekoga udarite in pade po tleh, potem veste, da povzročate škodo. Toda če na primer ljudem otežujete možnosti za zaslužek, ki jim omogoča preživetje v državi, kjer prebivajo, potem prav tako povzročate škodo. Če verjamete, da je pohlep dober, potem ste za to tudi odgovorni. Ustvarjate karmo, kajti s svojim prepričanjem, da je "pohlep dobra stvar" in da ste lahko tako pohlepni in sebični, kot se vam zahoče, škodujete tisočem ljudem.
      Nekaj tisoč družin, korporacij in ustanov upravlja s svetom v lastno korist. V lasti imajo 80 odstotkov bogastva sveta in povzročajo škodo. Menijo sicer, da ne povzročajo škode, vendar jo. Maitrejo potrebujemo tudi zato, da tem ljudem pokaže, kako povzročajo škodo. Ti ljudje so mnenja, da je pohlep lahko samo dober. Prepričani, so, da njihovo početje ne more nikomur škodovati, ker ne vidijo neposredno povzročene škode, prav tako pa ni videti, da bi škodovalo ljudem, ki jih poznajo. Toda ne poznajo večine ljudi na svetu, ki trpijo zaradi škode, ki jo povzročajo.
      Gre za vprašanje prepoznavanja – širitve zavesti do te mere, da prepoznate potrebo po pravičnosti v svetu. Pravičnost je kakovost duše, božanska kakovost. Odsotnost te kakovosti pomeni odsotnost božanskega. Če so politične, gospodarske in družbene strukture ne-božanske, uničujejo svet. Z vidika mojstrov je božanskost vse, kar obstaja, in vse naše strukture morajo to odražati. Maitreja pravi, da je medsebojna delitev božanska. Pravičnost je božanska. Mir je božanski. Brez teh treh kvalitet ustvarjamo slabo karmo, ker delujemo zunaj zakona. Vizualizirati moramo možnost, da celoten svet deluje pravilno – z medsebojno delitvijo, pravičnostjo in pravilnimi medčloveškimi odnosi. Ločevanje povzroča slabo karmo in deluje v nasprotju s skupnim dobrim celotne družbe. Ljudje so nagnjeni k temu, da razmišljajo v ekonomskih in razrednih okvirih, v okvirih institucij in družinskih okvirih. Zato verjamejo, da je to, kar je dobro zanje, dobro za vse, vendar to ni nujno res.
Potrebna je popolna sprememba zavesti, do katere ne bo prišlo čez noč. Počasno spreminjanje zavesti bo Maitreji omogočilo navdihniti ljudi, da bodo sprevideli, kaj v resnici počnejo in kako uničevalno ter ne-božansko je to, kar počnemo.

V.: Lahko komentirate neškodljivost z vidika interakcije med ljudmi v skupini?
      O.: Če to, kar počnete, škoduje vašemu sodelavcu, je škodljivo. Takšno ravnanje morate spremeniti. Kdo naj sodi o tem – oseba, ki povzroča škodo, ali skupina, ki vidi povzročeno škodo? Do zaključka morate priti na takšen ali drugačen način. Toda če ne vidite škode, ki jo povzročate, vam bo skupina to prej ali slej povedala. In skupina vam to tudi mora povedati.

V.: Kaj pa če nekdo prizadene občutke in čustva drugih ljudi?
      O.: Če občutke in čustva drugih ljudi prizadenete škodoželjno, zlobno, iz jeze, je takšno početje škodljivo. Vendar pa so čustva ljudi lahko ranjena tudi takrat, ko nimate slabih namenov.
      Če bi vam mojster dejal: "Misliš, da si dober, toda v resnici povzročaš veliko škode s skoraj vsakim svojim dejanjem," bi to za vas pomenilo šok, ali ne? Vendar je morda res. Morda ne vidite škode, ki jo povzročate. Tisto, kar vam pove, ali je neko dejanje škodljivo ali ne, je duhovno zavedanje. Če je nekdo v skupini še posebej uničevalen, je morda pravilno, da mu to poveste, četudi se mu bo zdelo, da ste do njega krivični, ker ni sposoben videti škode, ki jo povzroča.

V.: Ali je koristno, če takšnim ljudem povemo resnico?
      O.: Vsekakor je lahko koristno za skupino, če ljudem poveste, kakšni so v resnici, kako ravnajo in kakšne so posledice njihovih dejanj.

Napredovanje proti skupinskemu posvečenju

V.: Včeraj ste dejali, da je nedavno v človeštvu zasijal kanček nove svetlobe, ki daje mojstrom novo upanje, da bo skupinsko posvečenje v prihajajočem času morda mogoče. Ali nam lahko poveste kaj več o tem, kar se je zgodilo?
      O.: Mojstri so zaznali kanček brleče svetlobe. Pogledali so avro človeštva in videli razcvet različnih skupin, ki pripravljajo pot Maitreje in mojstrov, in širitev transmisijske meditacije po vsem svetu. Zato so dobili kanček upanja. O tem ne upam govoriti s kaj več gotovosti.
      Vendar se dogaja še nekaj drugega. Človeštvo kot celota se prebuja iz dolgega spanja. Z astronomskega vidika je ta planet dosegel sredino četrtega cikla. Vsak planet gre skozi sedem ciklov, ki so v bistvu inkarnacijski cikli, in mi smo na sredini četrtega cikla. Nekateri planeti, na primer Pluton, so v drugem ciklu. Venera je v svojem sedmem – zadnjem – ciklu, in je že obsijana z nebeško svetlobo. Na sredini četrtega cikla, kjer smo mi zdaj, se človeštvo začne prebujati. Človeštvo se prebuja, in ko mojstri pogledajo človeško avro, ko pogledajo po svetu, vidijo šibko svetlobo, ki je prej ni bilo. Prej je bilo vse megleno, zdaj pa se skozi to meglo prebija šibka sončna svetloba. Ta brleča svetloba prinaša svetu, vsem nam in tudi mojstrom novo upanje. Kaže na to, da se ljudje začenjajo zavedati, da so boljši, več vredni od tega, kar so nas učili.
      Mojstri vedo, da smo bogovi. Maitreja vedno pravi: "Vi ste bogovi." Ne pravi, da se tudi obnašamo kot bogovi. Mojstri zase vedo, da so bogovi. Vedo, da so božanski ljudje. Tudi mi smo božanski ljudje, vendar tega ne vemo. Ta nova svetloba, ki se je pojavila v avri človeške rase, je za mojstre dokaz, da začenjamo vsaj malo verjeti, da smo božanski. Ko mojstri vidijo to svetlobo, vedo, da ljudje začenjajo na novo razmišljati o tem, kdo ali kaj sploh so in kako daleč lahko prispejo.
      Ljudje se ne bodo preprosto postavili na noge in rekli: "Veš, pravzaprav sem v redu. V sebi imam košček Boga." Vendar že začenjajo čutiti zaupanje vase in svoje sposobnosti za oblikovanje dobre družbe, dobrega sveta, v katerem vlada zdrav razum in v katerem – za razliko od današnjega – nihče ne umre od lakote v svetu, kjer je hrane v izobilju.
      Ljudje začenjajo čutiti, da če bi bile stvari bolje urejene, če bi imeli boljšo vlado, boljše družbene strukture, več poštenja in pravičnosti, bi lahko ustvarili svet, ki bi bil zares dober. V sebi čutijo naraščajoče zaupanje, da so, če že ne bogovi, vsaj potencialni bogovi. Vse več ljudi ima občutek, da so potencialno božanski. Nenadno spoznanje, da je potencialno – četudi ne dejansko – božanski, je ogromen napredek za vsakega človeka. Začenja se dogajati to, kar se dogaja sredi četrtega cikla.

V.: Kateri znaki, ki nakazujejo možnost skupinskega posvečenja, so vidni na ravni skupin?
      O.: Tega morda seveda ne boste verjeli, toda mojstri so zaznali stopnjo skupinske poravnanosti, ki je do sedaj še ni bilo v zadostni meri – takšni, ki bi omogočala skupinsko posvečenje. Že pri transmisijski meditaciji in delu v zvezi s ponovnim prihodom mojstrov so skupine po vsem svetu pokazale stopnjo poravnanosti, ki je nekaj novega. Morda tega ne vidite. Toda mojstri, katerih pogled je bolj izostren, so opazili prve bežne znake pravilnega pristopa, ki izhajajo iz tega dela. Tega ne želim preveč poudarjati, vendar je resnično.

V.: Pred nekaj leti ste omenili, da nobena izmed skupin ni napredovala v smeri skupinskega posvečenja. Ali tema, ki ste jo izbrali za svoj govor, pomeni, da še vedno lahko imamo upanje na skupinsko posvečenje?
      O.: To je bilo pred dvema letoma. Nobena izmed skupin ni znatno napredovala v smeri skupinskega posvečenja. Navkljub temu pa so znamenja obetavna.
Ljudje začenjajo razumevati pomembnost tega, kar počnejo v okviru teh prizadevanj. Na začetku mnogi ne razumejo zares, kaj počnejo. Videti je preprosto, vendar vsebuje globok element, ki ga gladko prezrejo. Preveč je globok in preveč resen, zato nimajo občutka, da so v resnici vpleteni v to dogajanje. Vendar dejansko gre za skupinsko posvečenje in pozunanjenje hierarhije z notranjih na zunanje ravni. Za to pa je potrebna znatna preusmeritev v življenju.

V.: Zakaj je ta skupina dosegla majhen, vendar očiten napredek v smeri skupinskega posvečenja? Kaj je povzročilo ta napredek?
      O.: Ta skupina je dosegla majhen, vendar očiten napredek zato, ker je celoten proces takšnega dosežka neizbežno počasen. In ta skupina deluje že dolgo, več kot 30 let. V tem času je dosegla določen počasen napredek.

V.: Mojster Djwhal Khul pravi, da je zelo vidna lastnost skupine duhovna sebičnost. Ali je v skupinah za transmisijsko meditacijo prišlo do kakšnega napredka na področju "duhovne sebičnosti"?
      O.: Da, prišlo je do majhnega izboljšanja zaradi mojih nenehnih prizadevanj v zadnjih 35 letih, ko sem potoval po svetu in inavguriral skupine. Vendar ni skupine, pri kateri duhovna sebičnost ne bi bila njena najvidnejša lastnost.

Delo s skupinami

V.: Kaj bo povezovalo skupine po dnevu razglasitve? Jih bo povezovala transmisijska meditacija ali pozunanjenje ašramov?
      O.: Oboje – transmisijska meditacija in prihod velike skupine mojstrov v svet. Ko bo Maitreja poznan in prepoznan po vsem svetu, bodo vsi, ki so sodelovali pri transmisijski meditaciji in pozunanjenju Maitreje ter hierarhije, doživeli proces transformacije. Način dela bo v primerjavi z današnjim postal lažji.

V.: Ali bodo skupine ostale skupaj, ker je lažje ostati skupaj?
      O.: Ostale bodo skupaj, ker je treba delo opraviti skupaj. Skupin bo vedno več.

V.: Ali imajo vse skupine svoj žarek ali le nekatere?
      O.: Vse skupine imajo potencialni žarek skupine, vendar le potencialno. Nekatere so to dosegle, druge niso. To je odvisno od sestave skupine.

V.: Ali se žarkovna struktura skupine spremeni, ko se spremeni njena sestava?
      O.: Da, ko se skupini pridružujejo ljudje z različnimi žarki, se žarek skupine spreminja.

V.: Če skupina razpada, ali ima še vedno žarek skupine?
      O.: Da, razcefranega!

V.: Ali je pri udejanjanju štirih zahtev XI. pravila v splošnem koristno, če člani skupine poznajo žarkovno strukturo drugih članov?
      O.: Ljudje so nagnjeni k temu, da eden drugemu zaupajo svojo žarkovno strukturo. Nobene škode ni, če poznajo žarkovno strukturo nekaterih ali vseh članov skupine, če le ne razkrijejo stopnje evolucije.
      Če poznate ljudi in ste seznanjeni z njihovo žarkovno strukturo, se vam lahko posveti: "Oh, zdaj vem, zakaj so takšni. Zaradi svojih žarkov. To povsem na novo osvetljuje zadevo." Če poznate žarke osebe, ki je ne morete prenašati, in spoznate, da zgolj izraža določene kvalitete svojih žarkov, se bo vaš pristop morda omehčal in boste postali bolj strpni.

V.: Zaradi česa je z vidika mojstra nekdo član te skupine? Zaradi transmisijske meditacije? Zaradi razširjanja informacije o Maitrejevi prisotnosti v svetu? Zaradi ene ali obeh izmed teh aktivnosti?
      O.: Zaradi obeh.

V.: Ko član skupine umre, ali še vedno deluje v smeri skupinskega posvečenja?
      O.: Ne, ne deluje več v smeri skupinskega posvečenja, čeprav je še vedno del ašrama.

V.: Kaj pomeni delati sam, vendar obenem v skupini?
      O.: Nisem rekel, ali vsekakor nisem mislil, da bi morali delati sami. Rekel sem, da učenec vedno je sam. Pot je samotna. Na poti do mojstrstva ste sami. To ne pomeni, da delate sami. Pomeni, da ste sami. Toda pri tem, ko ste sami, obenem delujete v skupini. Vsak posameznik je v samotni izolaciji, za katero se je odločil sam, obenem pa sodeluje z drugimi takšnimi ljudmi in tvori skupino – to počne, ne da bi mu kdorkoli rekel, kaj naj počne.
      V bistvu je napredek katerekoli skupine napredek vseh posameznikov, ki sestavljajo skupino. Skupino tvorijo posamezniki. To imam v mislih, ko govorim o tem, da ste sami. Obenem pa vsak posameznik – če so odnosi v skupini pravilni – sodeluje z drugimi, ki so prav tako posamezniki, vendar so svojo individualnost posvetili služenju skupine. Njihova žarkovna struktura je njihova individualnost. Njihova stopnja evolucije je njihova individualnost. Vsaka duša je absolutno ena in sama ter popolnoma individualna.
      Vsakdo od nas ima svoj zvok. Ves čas, ko živimo in oblikujemo odnose z drugimi ljudmi, oddajamo žarčenje, ki ga nekateri lahko slišijo, nekateri pa vonjajo. Lahko se naučite zaznavati vonj ali zvok, ki ga drugi oddajajo. To vsi ves čas počnemo. To je tisto, na kar se odzivajo živali. To je oddajanje tona naše individualne duše. Vsi torej stopamo po poti sami, vendar nas povezujejo skupno delo in služenje ter ljubezen.

Glejte tudi govor Benjamina Crema iz leta 1988 z naslovom "Proti skupinskemu posvečenju", objavljen v knjigi Maitrejevo poslanstvo, 2. knjiga.

Štiri zahtevane kvalitete/točke XI. pravila

1. Vzpostavitev nesentimentalnih odnosov v skupini.
2. Sposobnost konstruktivne uporabe uničevalnih sil.
3. Sposobnost delovanja kot miniaturna hierarhija in izražanja enotnosti v različnosti.
4. Razvijanje sposobnosti okultne molčečnosti.

Alice A. Bailey, The Rays and The Initiations, Lucis Publishing Company, New York, Lucis Press Ltd, London, 1960, str. 215.